Na izlet k tržaškim Slovencem 24.10.2015

Na izlet k tržaškim Slovencem 24.10.2015

V soboto 24.10.2015 se je 50 članic in članov društva Metuljčice udeležilo strokovne ekskurzije z naslovom »Na izlet k tržaškim Slovencem«

Program nas je vabil

  • na ogled tipične kraške domačije
  • na ogled vasice Križ kot središča slovenskega ribištva
  • na pogostitev na turistični kmetiji
  • v muzej z bogatim ljudskim izročilom v Trstu in
  • v Bazovico

Tokrat je bilo vodenje pod okriljem turistične agencije, a kljub temu z globoko osebno noto vodičev in udeležencev te ekskurzije. Kot vedno nas je razveselilo domače pecivo naše udeleženke iz črno-maljske skupine. Vse se je odvijalo pod budnim očesom predsednice društva ga. Janje Drenšek. Prvi vodič se nam je pridružil v Sežani in nas spremljal vso pot nazaj do Sežane. V vasi Repen nas je čakala vodička za ogled Kraške hiše in v Križu vodička za Muzej ribištva. Dve vodički sta bili v Škedenjskem etnografskem muzeju in zadnji je bil naš vodič za ogled spominskega parka v Bazovici. S svojimi spomini na mladost in šolo v Bazovici nas je popeljala v čas poitalijančevanja in sožitja med domačini naša soudele¬ženka gospa Marija, ki je doma iz Lipice. Ponarodelo pesem Vstala Primorska, ki ima svoj čar in globok pomen in je izraz pripadnosti in domoljubja, smo zapeli pred spomenikom prvim žrtvam fašizma v Evropi in bila je lep zaključek krasnega jesenskega dneva na Krasu, »kjer je vedno krasno, nikdar prezgodaj in nikdar prekasno.«

AVTOBUS iz Sežane do vasi Repen
Prve informacije o življenju nekoč in danes smo dobili na avtobusu, ko nam je naš vodič med drugim govoril o Trstu, ki ima 6 občin, o najmanjši občini Repentabor in kraju Repen, kamor smo bili namenjeni.

REPEN

0101Naš praktični strokovni del ekskurzije se je začel v vasici Repen. Med turističnimi zanimivostmi občine je največkrat omenjena Kraška hiša v Repnu, Repentaborske stene ob cesti proti Colu in med prireditvami Kraška ohcet. O vsem tem in še o marsičem nam je pripovedovala naša vodička po Kraški hiši v Repnu. Tam smo lahko zvedeli, da si Slovenci v teh krajih zelo prizadevajo za ohranitev slovenskih imen krajev. Dosegli so, da zadnjih nekaj let veljata za edino uradno obliko imeni Col in Repen. Prej sta se vasi uradno imenovali Zolla-Col in Rupingrande-Repen. To so dosegli s prou¬čevanjem pisnih virov in s peticijo ter zbiranjem podpisov. Poleg zavednih Slovencev je peticijo podpisalo tudi tri četrtine Italijanov, ki prebivajo v teh vaseh. Vas Repen je znana kmetijstvu in kamnoseštvu. Kamen, ki se tam koplje, se imenuje repen.

Kraška hiša
Ogledali smo si dvorišče in pokukali v sobe, ki hranijo originalno pohištvo, opremo in oblačila iz starih časov. Med številnimi zname¬nitostmi in zanimivost smo zvedeli za ŽBIRNICO, ki je bila v tej kraški hiši obešena pred hlevom, to je košara za nošnjo listja, v katero le s težka verjameš, da so natlačili listje, ki ni sfrčalo mimo. Občudovali smo skrlato streho in vrata kanoljo. Zvedeli smo, da je od 350 krav v vasi samo še 5 krav, da je bil Kras prej veliko bolj gol in da je šele v zadnjem času tako zaraščen. Zaradi pomanjkanja površinskih voda je bil vedno gol in redka drevesa (hraste) so pustili samo zaradi listja, ki so ga potrebovali v hlevu za steljo. Sušo, ki je trajala dva meseca, so premostili s pomočjo štiren in kalov. Le bogati so imeli štirno na svojem dvorišču. Revnejši so dobivali vodo iz komunskih štiren, ki so bile pod ključem in pod strogo kontrolo jemanja. Kalov, to so kotanje za napajanje živine, je bilo včasih vse polno. Z zmanjševanjem števila glav živine, so tudi kali izginili. Kal v središču vasi Repen je danes tlakovan trg, kjer se odvija kmečka ohcet.

Kraška ohcet
Priredijo jo vsako drugo leto zadnjo nedeljo v avgustu do leta 1968 dalje. Poročni obred je v cerkvi na Taboru, nato se svatje v sprevodu sprehodijo do Repna, kjer jih v Kraški hiši čaka obred predaje neveste ženinovi družini. Več dnevnega praznovanja se vsakič udeleži več tisoč obiskovalcev. Veliko ljudi pride v narodni noši. Od začetka, ko so imeli na kraški ohceti le nekaj originalnih primerov, se zadnja leta na ohceti pojavi tudi do tisoč narodnih noš. Obiskovalcev je še veliko več, nekateri pridejo od daleč, tudi iz Avstrije in Hrvaške. Posebnost te ohceti je, da se en par se tu resnično poroči in da to ni le prireditev za turiste in domačine. Ženin in nevesta sta izbrana na razpisu, meni za pogostitev je iz jedi kot so jih ob takih priložnostih pripravljali v starih časih. Pogoj za ženina in nevesto je, da je Slovenec ali da se poroči s Slovencem in da obvlada slovenski jezik. Na kraški ohceti se je poročila tudi hčerka para, ki se je prvi poročil na tej ohceti. Letos ni bil izbran noben par, zato je kmečka ohcet prestavljena na konec avgusta 2016.

AVTOBUS Repen – Križ – Vejna
Med vožnjo do vasi Križ smo od vodiča zvedeli za jamo Briščaki, ki je 70 m dolga, 60 m široka in 107 m visoka jama z največjo dvorano v Evropi, da ima Trst 240.000 prebivalcev in  mesto 205.000 ljudi ter da so tržaške občine Repentabor, Zgonik, Devin in Nabrežina, Milje in Dolina (Glinščica).

KRIŽ – Muzej ribištva v Križu
V Križu smo si ogledali Muzej ribištva. Zaradi omejenega prostora v muzeju smo se razdelili v dve skupini. Tako je lahko skupina, ki ni bila v muzeju, prehodila del poti od vasi Križ do morja. Ta sprehod je bil dovolj, da smo lahko začutili, kako je bila tako strma pot naporna za domačine, ki so grizli kolena otovorjeni z ribami. Začutili smo tudi, kako lepo lahko božajo topli jesenski žarki, kadar ne piha burja in kako je očarljiv razgled na Tržaški zaliv.

V muzeju nam je vodička pripovedovala o čupi – čolnu izklesanem iz enega samega hloda. Ko so prišli Slovenci v 7. in 8. stoletju v Tržaški zaliv, so prinesli znanje o izdelavi čolnov iz sladkih vod. Kasneje so ga prilagodili pomorskim vremenskim razmeram. V osnovi je ostal to še vedno deblak.

V fevdalizmu so bili ribiči tlačani in so plačevali davek v ribah. Po francoski revoluciji je Avstro Ogrska izdala odlok, da je bilo morje svobodno in da je ena navtična milja (to je 1852 metrov) priobalnega morja pripadala prebivalcem obmorskih vasi. Prebivalci teh vasi so bili Slovenci, zato lahko s ponosom trdimo, da je bila tržaška obala, slovenska obala. Marija Terezija je spodbujala ribištvo kot pomembno dejavnost za prehrano domačinov. Slovenci so imeli v tem času okrog 450 registriranih ladij in okoli 90 neregistriranih, kar je raziskoval Bruno Volpi Lisjak, pobudnik ustanovitve tega muzeja ribištva.

V muzeju smo lahko videli sliko ženske, ki je po vaseh prodajala ribe. Ženske so pomagale tudi pri ribolovu in pletenju mrež. Zjutraj so prodajale ribe, nosile so jih na glavi od hiše do hiše po 30 km. Košare so bile težke tudi 25 kg. Lovili so tune in tunolov je bil praznik za vso vas. Še poroke so bile v jesenskem času, saj je po lovu tunov lahko družina hčerki priskrbela doto in so lahko moški postavili hišo. Posebnost slovenskega ribištva so bile na kraškem skalovju postavljene izvidnice, ki so nadzorovale migracije tunov. Zgodba pripoveduje, da so imeli v vasi cerkveno slavje in da so zadnji v procesiji potihoma zvedeli, da so »toni prišli«. V procesiji je čez uro ostal le še duhovnik s Kristusom na križu. Zgodba potrjuje, kako pomemben je bil tunolov. Lovili so na poseben način. Z dolgo mrežo, dolgo tudi 500 metrov, so obkrožili jato. Vsak, ki je pomagal vleči in čistiti tune, je dobil svoj kos. Vlekla in čistila je vsa vas, med njimi so bili tudi otroci. Vnaprej je bilo dogovorjeno, kdo dobi glavo in črevesje in preostalo do rib. Želodci so npr. ostali v lasti posadke. Sušili so jih na soncu in v zimskih dneh uporabljali za čorbo.

Drug pomemben dogodek za slovenske ribiče je bilo romanje na Barbano, na otok sredi Beneške lagune pri Gradežu. Zadnjo čupo “Marijo”- sedemmetrski drevak – so ob obali Tržaškega zaliva uporabljali vse do leta 1947. Do pred kratkim je ta zadnji morski drevak čupa ležal pozabljen v muzejskem depoju, zdaj pa je postavljen na dostojnem mestu v novi stavbi Slovenskega etnografskega muzeja na Metelkovi. Čupa s tem presega okvir tržaške obmorske zgodovine in počasi postaja prepoznavni sestavni del slovenske kulturne istovetnosti.

Svetišče na Vejni – Monte Grisa
Po ogledu muzeja smo šli do turistične kmetije, kjer smo se okrepčali in malo sprehodili po posestvu. Vodič nam je želel pokazati še lepši razgled na Tržaški zaliv kot smo ga doživeli v vasi Križ nad stavbo Muzeja ribištva. Zato smo se zapeljali do svetišča na Vejni. Prisekana piramida te cerkve je vidna daleč iz avtoceste, ki vodi iz Trsta v Benetke. Razgled je bil res lep in primeren za skupinsko spominsko fotografijo. Svetišče je bilo zgrajeno leta 1964 in je v celoti betonsko. Mnenja o primer-nosti betona so baje deljena. Razgled na morje je brez dvoma veličasten in vreme je bilo prekrasno.

AVTOBUS Vejna – Trst – Škedenj
Od vodiča smo med vožnjo zvedeli, da je pred priključitvijo Primorske po Rapalski pogodbi Italiji v Trstu živelo največ in večina Slovencev in da je bil Trst s 100.000 prebivalci pretežno slovenskega rodu naše največje slovensko mesto, ki je bilo večje od takratne Ljubljane in Maribora. Trst je danes mesto z največjem deležem intelektualcev. Tu so številne univerze, priznan je kot mesto z vrhunskimi strokovnjaki za statistiko, matematiko in fiziko. V mestu prebiva od 3.000 do 4.000 prebi-valcev, ki so znanstveniki, kar je 2% in več kot kjerkoli drugje v Evropi. Trst je za znanstvenike zanimiv zaradi številnih mednarodnih institucij, ki imajo sedež v tem mestu. Peljali smo se mimo številnih pomembnih stavb in trgov ob pristanišču. Vodič je med drugim omenil kopališče, ki je do danes ostalo deljeno na samo moški in samo ženski del.

TRST – Škedenj
Na vožnji nam je vodič razlagal o vasici na vrhu Tržaškega zaliva, ki je danes strnjeni del mesta Trsta. Pripovedoval nam je o krušaricah, ki so delovale do leta 1955, ko so jih prepovedali zaradi higiene. Bile so bogatejše od ostalih domačink, ker so prodajale bogatim in ker so bile pridne, delovne in podjetne. Oblast jih je tudi zato, ker so bile Slovenke, z odloki začela omejevali s tem, kje naj kupujejo žito in kje ga lahko prodajajo. Ko so jih prepovedali, so pekle na črno. Da so lahko ohranile kvaliteto, so na skrivaj mešale vsiljeno moko s svojo boljšo. Vstajale so zgodaj, zakurile v peči, spekle kruh najraz¬ličnejših oblik in se s košaro na glavi peš odpravile do svojih strank, ki so bile večinoma bogate tržaške družine. Delale so unikatne izdelke – ne samo hlebčke, ampak izdelke različnih oblik in velikosti. V domu pred Škedenjskim etnografskim muzejem smo videli veliko sliko, ki priča o tem, da so jih povabili na Dunaj, da bi od njih izvedeli originalni recept. Šle so dvakrat, a recepta niso izdale. Muzej hrani številne predmete od oblek do krušne peči, slik in tudi postelje. Posvečen je spominu na trud in ljubezen škedenjskih krušaric, ki so pripravljale kruh, hrano življenja in simbol miru.

BAZOVICA
Izlet smo zaključili v Bazovici in se poklonili spominu na bazoviške žrtve. Od parkirišča smo se peš odpravili po spominskem parku Bazovica do spomenika prvim žrtvam fašizma v Evropi. Na kraju, kje so bili ustreljeni Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Alojz Valenčič in Zvonimir Miloš, so štirje kamniti kvadri. V bližini stoji spomenik, ki je obdan z ograjo. Na sprednjem delu spomenika so napisi z imeni štirih bazoviških žrtev, na desni je dodan nagrobnik pete žrtve. Na zadnjem delu spomenika so datumi številnih skrunitev tega spomenika, vseh skrunitev je bilo še več od zabeleženih.

Vodič nam je pripovedoval o težkem življenju Slovencev in njihovem boju s fašizmom. Na začetku nam je med drugim povedal, da je bila prva ženska revija Slovenka in da je bila urednica mati Vladimirja Bartola, (ki je znan po knjigi Alamut) Marica Nadišek Bartol. Arhitekt Fabiani da je naredil načrt za prvo multifunkcionalno stavbo. Pripo¬vedoval nam je o tem, da so bili Slovenci bogati in uspeš¬ni ladjarji in trgovci. Povedal je, da fašisti niso požgali samo Narodnega doma, ampak da so tudi s požigom 40 slovenskih odvetniških pisarn skušali ustrahovati slovensko prebivalstvo. Zaradi pritiska se je izselilo v Slovenijo 100.000 ljudi, ki so tako poslovenili takrat pretežno nemški Maribor. Fašisti so hodili po hišah, iskali knjige in jih javno seži¬gali. Prepovedali so slovenske šole, slovenska imena, slovensko govorico.

Pritisku poitalijančevanja so se skušali številni zoperstaviti. Slovenci so se organizirali v trojke, zaradi tajnosti delovanja so se med seboj poznali samo vodje, ostali člani se med sabo niso poznali. Eden takih vodij je bil Franjo Bidovec. Podstavljali so bombe, a samo ponoči. Želeli so se zoperstaviti fašizmu, a brez nedolžnih človeških žrtev. Spregledali so, da bo delal v tiskarni ponoči tiskar, ki je bil pri tem smrtno poškodovan. Žrtev so izrabili fašisti, da so zajeli 100 mladih, jih mučili in obsodili na tržaškem procesu. Nekatere so obsodili na dosmrtne ječe in štiri med njimi so 6.9.1930 ustrelili na italijanskem vojaškem strelišču v Bazovici. Štirje mladi fantje – Bidovec, Marušič, Miloš, Valenčič – so tako postali prve žrtve fašizma v Evropi. Udeleženka gospa Marija je povedala, da so ukinili slovenščino v šolah in zahtevali samo italijanščino. Bazovci so ustanovili privatno šolo nad mesnico v dnevni sobi. Učila jih je učiteljica Sonja.

Vodič nam je na koncu pojasnil še od kod ime Kokoš za bližnji hrib. Italijani so imenovali hrib Collina. Nek Slovenec je to razumel ko Gallina (kokoš) in rekel, da je to Kokoš in tako ime je ostalo. Pod vtisom pripovedovanja domačina, ki nam je spregovoril o ponižanju, grozotah in trpinčenju in trpljenju Slovencev na tem področju ter z mislimi na štiri mlade slovenske protifašiste, smo zapeli zadnjo kitico ponarodele in neuradne himne Primorcev Vstala Primorska, ki ima nedvomno kot himna svoj čar in svoj pomen in izraža pripadnost in domoljubje.

Na ekskurziji smo dobili veliko zanimivih informacij:
Tržaška obala je bila slovenska obala in večina ribičev je bila na prelomu 19. stoletja slovenskega rodu, kjer so slovenski ribiči lovili tune na slovenski način. Trst je bil s 100.000 prebivalci pretežno slovenskega rodu naše največje slovensko mesto, ki je bilo večje od takratne Ljubljane in Maribora. Slovenci (Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Alojz Valenčič in Zvonimir Miloš) so bili leta 1930 prve žrtve fašizma v Evropi. Škedenjske krušarice so pekle kruh, ki je bil znan vse do Dunaja.

Ekskurzija je imela za mene osebno globoko sporočilo, tako kot je zapisano v prvi kitici primorske himne, da so svoje ponižanje in gorje so Slovenci z bolestjo zaprli vase in v svoje srce. Borili so se in bili kruto ubiti ali izgnani. Uničevanju vsega slovenskega je bila skupna točka vsem štirim krajem, ki smo jih obiskali. Videno in slišano je bilo v Muzeju ribištva, v Muzeju kraška hiša, v Škedenjskem etnografskem muzeju in v spominskem parku Bazovica. Na tem področju so domovali pridni, uspešni, delovni, nekateri tudi zelo bogati Slovenci. To je veljalo za vse poklice in ne le za ribiče, delavce v železarni in škedenjske krušarice. Vsi so se s pridnim delom trudili za svoje družine in svoj dom in bili z raznimi omejitvami kaznovani za svojo uspešnost, dokler jim niso vzeli vsega razen njihovega spomina na preteklost.

Na hodniku Škedenjskega etnografskega muzeja je zapisano: Razstavljeni predmeti nam ne le nemo govorijo o preteklosti, ampak nas usmerjajo k višjim vrednotam človeš¬kega duha. Življenje je več kot le lov na denar, uspeh in egoizem, ki dajejo naši dobi pečat. Rešimo se za trenutek mrzličnega tekanja, ki nas toliko muči in skušajmo najti v teh predmetih preteklosti vzpodbudo za naše življenje.

Pritiski za izbris tega slovenskega dela zgodovine, na teh od leta 1947 dalje oz. po Rapalski pogodbi italijanskih tleh, so bili in so zelo močni. Le s skrbnim zbiranjem arhivskih dokumentov, zgodb in spominov vztrajni posamezniki z velikim trudom in prizadevanjem skrbijo, da se ne bi sčasoma to zavedanje izgubilo iz naše slovenske kulturne dediščine, saj to ni le tržaška obmorska zgodovina, ampak je ta naša skupna zgodovina.

Zahvaljujem se vsem za nova spoznanja o naši pol pretekli zgodovini in za prijetno vzdušje na izletu.

Vesna
(Vesela sem, da sem del Slovenskega NAroda)

 

ImageProgram in delovanje sofinancira FIHO.
Stališča organizacije ne izražajo stališč FIHO.

 

eks-trst-10 eks-trst-5 eks-trst-8 eks-trst-9

eks-trst-4
eks-trst-2
eks-trst-1