MOJ DAN ŠČITNICE

Vsako leto posebej se veselim srečanja Metuljčic, ki so ga v društvu poimenovali Dan ščitnice. Zame je prerasel v praznik. Članice se sedaj že poznamo med seboj. Zelo prijetno je po enem letu srečati sotrpinko, poklepetati in si izmenjati nove izkušnje pri premagovanju bolezni. Kaj ti v času najhujše krize pomeni beseda, topel pogled in potrditev, da bo bolje, vedo le obolele.

Moj dolgoletni strah so budne noči, zato mi je predavanje specialista psihiatra dr. Klemna Rebolja veliko pomenilo. Predvsem njegova ugotovitev, da se z napadi panike lahko uspešno soočimo, še zlasti, če smo dobro poučeni o naravi takega pojava. Zdaj tudi vem, kakšna je razlika med strahom in anksioznostjo.

Na občnem zboru so me presenetila poročila posameznih skupin. Koliko strokovnih predavateljev je pripravljeno pomagati, koliko tem obravnavamo na skupinah …

Kako za božjo voljo vse tablete pojesti na tešče, sem se že dolgo spraševala. Na to pa mi je dal odgovor mag. farmacije Boštjana Debelak, ko nam je razložil, da je dve uri pred jedjo mišljeno na prazen želodec. Še enkrat me je prepričal, da moram najprej vzeti ščitnične hormone in potem čez kake pol ure do uro lahko še ostalo.

Moj želodec se je že začel oglašati, ko so napovedali odmor. Pohvaliti moram članice, ki so poskrbele za tako obilen prigrizek. Celo posladkale smo se lahko s pecivom. Res dobro organizirano.

Po klepetu pa sem komaj čakala na predavanje specialista dr. Janeza Zaveljcine. Moja diagnoza je avtoimuno obolenje ščitnice. Ostale bolezni, kot so artritis in povečan sladkor, pa sem pripisovala družinskim genom. Sedaj pa sem spoznala, da so avtoimuna obolenja med seboj povezana. Žalosti me samo dejstvo, da jih je doktor naštel še mnogo več kot se mi oglašajo. Med nami smo pozdravili tudi dr. Edvarda Pirnata, ki nas je razveselil z nepričakovanim obiskom. Z zanimanjem sem spremljala tudi njegove odgovore na različna vprašanja udeleženk.